Veselje in travme community managerjev

Svoje delo imam rad. Kot povsod so tudi tu svetli in malo manj svetli trenutki. Včasih ti kdo spije toliko krvi, da si že goden kandidat za transfuzijo ;)

Pred časom sva na kavi klepetala s psihoterapevtom Maticem Muncem. Ko mi je opisal svoj delavnik na Povšetovi, kjer zaprtim in priprtim osebam nudi psihološko pomoč, sem ga pobaral koliko se ga stiske posameznikov dotaknejo. Razložil mi je, da ima vsak terapevt tudi svojega terapevta, mentorja kjer se osvobodi bremena, ki ga dobi v vsakdanjih terapijah. Da brez tega ne gre. Da bi se ti zmešalo.

Včasih razmišljam, da je moj poklic zelo podoben terapevtu in da bi ga včasih na koncu dneva potreboval tudi sam. Saj načeloma mi nič ne fali, ampak pridejo dnevi, ko se ti kakšen uporabnik spije vso energijo. Ko te davi za malenkosti, ko mu je dolgčas in te izkorišča za klepetanje, ko popeni zaradi krivice, ki se mu sploh ni zgodila, ko je tako hudimano analogen, da na prošnjo po printscreenu zaslona odgovori, da nima tiskalnika :) Načeloma se vse reši z nekaj dobre volje, včasih pa bi uporabnika nadrl kot mladega cucka, ki ti pregrize vse kable v dnevni sobi. Pa ga ne smeš, moraš biti prijazen. Ker si v vlogi community managerja podjetja, ki te je najelo za vzorno komunikacijo. In nadiranje uporabnikov pač ni primer vzorne komunikacije. Vedno bolj me drži, da bi spet aktivno začel trenirati boks.

Na srečo so tudi drugačni trenutki. V ponedeljek sem na vrat na nos moral vse spustiti iz rok in šibati v Črno na Koroškem. Jana Plestenjaka so organizatorji sprejema za Tino Maze povabili kot presenečenje za našo šampionko. Moja naloga - posneti nekaj dobrega foto materiala za Janovo FB stran. Iskati trenutke veselja in presenečenja.

Vsi, ki poznate geografsko lego rojstnega kraja lastnice velikega kristalnega globusa veste, da je to še naprej od konca sveta. Po skoraj treh urah guncanja po večinoma lokalnih cestah smo le prispeli. Vreme je bilo neznosno. Nebo je spuščalo neprestane rafale mokrega snega. Povsod luže in led. V čevljih (zelo konkretni gojzarji) sem imel mokro v prvih 5 minutah stanja v vodi pod odrom kjer se je trlo fotografov in kamermanov. Opazil sem, da je mojih 183 centimetrov višine ravno idealnih, da dobiš v oči kakšno špičko sosedovega dežnika. Fotografiranje je bila hudimano vlažna misija - na objektivu fotoaparata so se kljub pridnemu brisanju nabirala dežne kaplje. Večina narejenih fotk je bila tehnično poraznih. Saj poznate tisti trenutek, ko se človek vpraša ali mu je res potrebno bingljati tukaj. No to.

Sam nisem nek evforični navijač in športne uspehe spremljam bolj iz perspektive profesionalnega opazovalca. Včasih kot radijski voditelj (fotka s Tino Maze je nastala leta 2005, ko je imela intervju v Hitovi Budilki, menda tako odbitega intervjuja do takrat ni doživela). Danes pa kot skrbnik pojavljanja blagovnih znamk na omrežjih. In nekateri klienti in njihovi brandi so povezani s športom. Skratka, težko padem v stanje transa, ki je značilno za slovenske navijače. Iskreno, tudi če bi v ponedeljek na odru v Črni stala gola Halle Berry in klicala moje ime me to ne bi spravilo v kakšno evforijo. Preveč me je zeblo. Ja vem, sem pač čudak ;)

Po zaključku sprejema se je dogajanje preselilo v improviziran VIP prostor bližnjega kulturnega doma. Po nekaj rezinah pršuta in kozarčku odličnega rdečega vina se je ego nekoliko potolažil. A še vedno nisem bil zadovoljen z "izplenom" večera. Kaj naj s temi meglenimi fotkami? In zgodi se spodnji trenutek, ko je bila Tina tako nadušena nad Janovim presenečenjem (prej se nista poznala, a je menda Tina velika fanica Janove glasbe) da je začela skakati v zrak. Običajno zamudim tisti "the" moment, a tokrat mi je uspela spodnja fotka, ki sem jo po nekaj minutah skupaj z Janovim komentarjem naložil na Facebook.

Slika je takoj začela krožiti po omrežju, interakcija uporabnikov je bila trenutna in nad vsemi pričakovanji. Sliko so povzeli mnogi mediji. In danes zjutraj sem ob pregledovanju dogajanja na strani videl še zadnji komentar, ki ima zraven znani avatar. Sem preveril, res gre za Tino Maze. Ob takih trenutkih pozabiš na vse travme našega poklica. In greš napisat blog :D

Ampak na boks se moram pa vseeno vpisati. Še vedno me občasno prime, da bi kdaj koga usekal. Ni samo Massi občutljiv, če kdo ne pozna prave frekvence ;)

Follow @MatejSpehar